Tadej Jezernik
Za mano je prečudovitih osem dni
bivanja v Berlinu, v Nemčiji. Zame je bilo teh osem dni prava šola življenja.
Resnično sem hvaležen, da se mi je pripetilo toliko v tako kratkem času.
Priznam, da sem na začetku imel malce treme. Predvsem zato, ker nisem našel odgovorov na vprašanja: Kako bo videti teden z mojo polomljeno angleščino? Kako bom preživel osem dni z osebami, ki so mi popolne neznanke in neznanci? Za povrh vsega pa me še spremlja oseba, ki sem jo videl dvakrat v življenju in niti ne vem kaj so njene prioritete in njene vrednote?
Lahko si samo predstavljate kako sem se počutil. Ja, veliko vprašanj je ostalo nerešenih. Ampak zdaj, ko pišem tale zapis, se sprašujem, čemu sploh toliko skrbi? Pa saj je bilo vse v redu. Še vedno sem v enem kosu, zdrav in psihofizično pripravljen na življenje po Vrhu mladih J7 2015.
Priznam, da sem na začetku imel malce treme. Predvsem zato, ker nisem našel odgovorov na vprašanja: Kako bo videti teden z mojo polomljeno angleščino? Kako bom preživel osem dni z osebami, ki so mi popolne neznanke in neznanci? Za povrh vsega pa me še spremlja oseba, ki sem jo videl dvakrat v življenju in niti ne vem kaj so njene prioritete in njene vrednote?
Lahko si samo predstavljate kako sem se počutil. Ja, veliko vprašanj je ostalo nerešenih. Ampak zdaj, ko pišem tale zapis, se sprašujem, čemu sploh toliko skrbi? Pa saj je bilo vse v redu. Še vedno sem v enem kosu, zdrav in psihofizično pripravljen na življenje po Vrhu mladih J7 2015.
Prvi dan, ko sem prišel v Berlin, je bil zame popolna neznanka. Toliko novih
ljudi, ki imajo iste težave kot jaz. Toliko novih stvari je bilo potrebno
urediti. Pa čeprav je bila sreda še kolikor toliko prosta, je bila zame
težavna. Ne maram stvari, za katere ne vem kako se bodo odvijale. Rad imam
rutine in navade.
Kar naenkrat sem se znašel na sprehodu skozi vas z Majo Planinc, svojo mentorico iz Unicefa. Ja, to je tista, za katero sem prej napisal, da sem jo videl samo dvakrat v življenju. Ob pogovoru o njenem delu, delu Unicefa na globalni in lokalni ravni, so se med nama nevede spletle trdne prijateljske vezi. Takrat sem prvič imel tisti »filing« okej, vsaj nekoga imam tukaj, ki mi bo pomagal prebroditi te neznane težave …
Kar naenkrat sem se znašel na sprehodu skozi vas z Majo Planinc, svojo mentorico iz Unicefa. Ja, to je tista, za katero sem prej napisal, da sem jo videl samo dvakrat v življenju. Ob pogovoru o njenem delu, delu Unicefa na globalni in lokalni ravni, so se med nama nevede spletle trdne prijateljske vezi. Takrat sem prvič imel tisti »filing« okej, vsaj nekoga imam tukaj, ki mi bo pomagal prebroditi te neznane težave …
In poglej, poglej, ob povratku v hotel
je bilo tam že kar nekaj predstavnikov iz drugih držav. Sploh ne vem, kako in
zakaj, a kar hitro smo se ujeli in začeli pogovarjati ter spoznavati.
Naslednjih nekaj dni je bilo zelo napornih. Predvsem zato, ker smo morali
toliko narediti. Delali smo od 7. ure zjutraj pa vse do ene zjutraj. Ampak
takrat sem sploh nisem zavedal, da nas je to delo povezalo. Da smo naredili
takšne premike v svojem življenju, za katere nekateri potrebujejo leta, če ne
celo kar celo desetletje. O kakšnih premikih govorim? Ob vsem tem delu smo
nevede bolje spoznali drug drugega in naše kulture. Začeli smo spoznavati
drugačnost, iskrenost ljudi, za katere vem, da jih bom v življenju srečal zelo
redko. Navsezadnje prihajamo vsi z različnih koncev sveta.
V nedeljo je bil za vse zelo zelo
naporen dan. Dokončati smo morali naša stališča, ki smo jih naslednji dan
predstavili Angeli Merkel. Vsi smo bili izčrpani, nervozni, pod stresom, pa še
tisti dan je bil takšen, ko smo morali držati najbolj skupaj. Drug drugega smo
podpirali, da bomo zmogli in ja, nekako nam je uspelo.
Ponedeljek je minil tako hitro. Vse se
je dogajalo kar mimo nas. Počutil sem se kot figura, ki se obrača na ukaz
igralca. Najprej težave z obleko, pa potem z zamudo avtobusa, pa potem pregled
pri varnostnikih … Svobodnega sem se počutil šele tisti trenutek, ko sem se
usedel na udoben stol v eni izmed sejnih dvoran. Natočil sem si kozarec vode in
dvakrat globo vdihnil in izdihnil. Po preizkusu vseh mikrofonov je v
dvorani nastala tišina. Nikoli ne bom pozabil tistega trenutka, ko so se odprla
vrata nekje ob strani in je ženski glas globoko in odločno rekel »Guten
Tag.«
Seveda, bila je kanclerka Angela Merkel. Močna, odločna, nasploh takšna, kot jo
vedno prikazujejo mediji. Užival sem v vseh 80-ih minutah, ko je govorila.
Končno je pred mano sedela najmočnejša in najbolj vplivna ženska na svetu. Kar
hitro smo se po srečanju še fotografirali, to pa je bil tudi konec srečanja z
njo. Tako kot je prišla, je tudi odšla.
Torek pa je bil zame najbolj pomemben
dan. Imel sem namreč predstavitev na Evropski komisiji. In nazadnje, ko smo
vadili na generalki, se nisem nič kaj dobro odrezal. Ko me je kolega povabil za
govorniški pult, sem vstal, poravnal list, vdihnil in začel govoriti. Zame sta
bili ti dve minuti najbolj čudoviti. Ne preglasno, s pavzami in v skladu z
vsemi drugimi kriteriji sem prišel do konca. Ko sem pogledal naokoli, sem v
očeh videl tisti čar: OMG, on to resno? Kako mu je uspelo? Ko smo se kasneje na
avtobusu pogovarjali, kako mi je to uspelo, nisem znal razložiti. Pač uspelo mi
je. Mislim sem si, da sem samo zadel pravi ton glasu in gladko vse prebral.
Danes vem, da sem naredil veliko več. Okrepil sem svojo samozavest in govorno
nastopanje.
Zadnji dan smo se vsi zavedali, da je
pravzaprav res zadnji. Uživali smo v vseh trenutkih. Najbolj pa smo svoje
zadovoljstvo zvečer pokazali v diskoteki. Plesali smo, kot da nam ne bo nikoli
zmanjkalo energije, in bodo ti trenutki trajali večno. Po zabavi smo sedli v
avtobus. Ker je bil to zame zadnji trenutek, ko smo še na kupu (saj sem
naslednji dan že zjutraj prvi in zelo zgodaj odšel na letališče) sem vzel v
roke mikrofon in povedal, da je bil ta teden zame nekaj izjemnega. Pol vzponov
in novih spoznanj, pol novih občutkov in ljudi.
Po poslavljanju na hodniku v hotelu sem vzel v roke najnujnejše in odhitel ven na svež zrak. Oblile so me solze. Misli so mi begale sem ter tja in nikakor jih nisem mogel zbistriti. Toliko novega, toliko lepih stvari, jaz pa moram oditi. Ravno ko se z nekom »zaštekaš«, je konec. V tistem trenutku sem si priznal, da je zame najtežji del prav tisti, ko se nekaj neha …
Po poslavljanju na hodniku v hotelu sem vzel v roke najnujnejše in odhitel ven na svež zrak. Oblile so me solze. Misli so mi begale sem ter tja in nikakor jih nisem mogel zbistriti. Toliko novega, toliko lepih stvari, jaz pa moram oditi. Ravno ko se z nekom »zaštekaš«, je konec. V tistem trenutku sem si priznal, da je zame najtežji del prav tisti, ko se nekaj neha …
Kakorkoli »point« tega bloga je, da
spoznate, da je bil Vrh mladih J7 zame neprecenljiva izkušnja. Tako zelo sem
hvaležen zanjo. Imel sem možnost srečati posameznike iz toliko različnih držav.
Spoznati njihovo življenje, navade. Spoznal sem tudi veliko novih stvari o svojem
življenju. Na stvari zdaj gledam drugače. Nekoliko bolj zaupljivo in
brezskrbno. Zdaj bolj cenim trenutke sreče, najpomembnejše pa je, da sem zdaj
našel način, kako odkrivati tiste skrivnosti, ki nam jih življenje
postavlja na pot.
Zelo sem hvaležen prijateljici in
mentorici Maji Planinc, da me je prenašala teh osem dni. Vem, da sem ji
nemalokdaj povzročil kakšno skrb, ampak tudi to je bil zanjo izziv! Vedno mi je
bila v oporo in pomoč. Hvala!
